DNEVNIK Z ITALIJE - zadnji dio

Najbolje je Dnevnik početi čitati iz početka! Vidi OVDJE!

Gdaj sem se vu kuinu spustila, dočakala me Barica i Markec, več vu pune spreme za bicikljarenje. Zgrabil je Vladeka vu svoj medveđi zagerlaj pak ga tepel kak da je mali plišani pesek. Kakef prizor, da se nes tak smejala, bi se morti i resplakala. Markec je uonda prešel, a Barica me na fejsbuku upuoznala s celu svoju familiju, bližešu i dalšu. Nekak mi se vidle da me ne otpušča rada. A taaaak mi se pušile... Konačne je osetila moju nervuozu pak je laptopa vu stranjku diela. Zišle sme skupaj pred hižu i pripovedale kak se šika. Z rukami mi je poviedala da je se vidi, moje serce je tuj pri Kanalu jahke privezane, i da mi tie kanali pune značiju. Pak je rekla da se same vu tem prafcu naj i dalše krečem i da bum sigurne pune doprinesla... čemu zde se več ne zmisljim. Im me je skerem rescmoljila, pak sem prehitila temu na vreme, kak se sunčeke lipe vu rose na vem drievu hmiva... Pak sme tak male obadvie cmunjkale i kniedline gutale. Sem si misljila, gduo je te vraže restanke zmisljil triebale bi ga na galge. Uonda je Vladek  prekinul idilu i rekel če tak nastavime, da nigdar dima neme stigli. Pak sme se počeli stiskati jeni z drugem, kriškraš. Na poslietku je odnekud i Monika Harmonika izmiguoljila pak se obrušila na Vladeka, doslovce mu se oko vrata obmotala, nu je vidla muoj otrovni pogled pak se beržebolše z njega i izvliekla. Mene pritekla pak istu radnu ponovila, no dobre, naj je bu, stisnula sem i ja nu, nie ona kriva kaj se Vladek na dvojstineke maloletnice vužigle. Vušli sme vu avto pak po malu krenuli... nu, viš ti Bareka, kak serna je skočila vu Kanala, zavliekla se gljih vu sredinu, pak nam je z nutri mahala i puse pušilala. Pustila je i suze da je se z očie cediju... hebi ga, da bi čovek na te rieč rekel, pustila sem i ja svoje – naj curiju. I tak sme prešli, po šoderice i sama jama i kurva ceste ravne v Asisi. Još jemput sme vu negve svete vulice došli z dva razloga: Vladek je za sineka još kakvu sitnicu moural kupiti i karte nekšterem dragem ludem konačne poslati.

Zapetranbuožih, a te moguče? Diečas je on iskal poštu, ili kakvuga kasliča, ja sem otkrila vuličicu kak fijolicu – aj triebam reči? Vsaka hiža je v prizemlu štacuna imela. Joj, buok moj dragi, sačuve me tega zla. Kak sem nie vidla se te štacune z srebrem, oblieku, još tuorbic, srebra, rubač, rubač, rubač... osečala sem kak mi prihaja... jezik se osušil, čuba obiesila, sline nadošle... o ne, ne pak.

Prekleta potrošačka gruoznica zeskočila me vsu snagu... Štiela sem Vladeka popitati za zdravliče, kak mu se vidi one lepe male respele na tak lepem lančeku, aj bi me morti čuvale od sieh napasti... Vladek me nekak uopće ne doživel, same je koraka uberzal, tak da je bil pred menu na deset metri. Mi se vidi da je precenil da je tuo sigurna udalenost od mene do negvuga pobelara. V momentu sem skužierala da te dve gruoznice, negva putnička i moja potrošačka nikak ne pašeju skupaj. Negva je pobedila. Če sem nie štela nastaviti puta mučeči z obešenim nosem, bile mi je bolše da se mam, momentalne izlečim od svoje versti groznice. Tak sem i napravila. Jerbo sem se zmislila one babičine: pametnejši popušča.

Gdaj sem več pri babice, da pojasnim, te se diela o moje pokojne babice Jane. Ona me othranila, bogobojažljive odgojila, bi se rekle, nafčila me se piekla bojati če kumu zla naredim i zafaleti bogeku sa saki dien šteri živim. Sem tega, navčila me jenu jake važnu stvar: imaš dva vuha, če ti duo rit jie,tuo če reči te ogovarja, čez jene pusti nutru, čez druge vun. Tuo je bil dober savet, i jedini način da se mali fačuk, kak sem ja bila, zaštiti od selskuga ogovarajna i potpikavana. Iste mi je poviedala, da se radi zemle i mejašov nigdar nie vredne z nekim natezati. Saki bu od nas dobil svoja dva metra da mu dojde negve vrieme.

Najvažneša tekovina šteru sem od babice svoje dobila, bila je lubav. Lubav prema semu kaj me okružuje, bilkam, živine, spram sebe iste. Iste tak lubav prema našemu govoru, te naše drage kajkavščine. Tak da s pravem morem reči, da ne govorim materinskuga jezika, neg – babičinuga. Mater me tak i tak naviek tirala da se spominam po gospocki. Gdaj me gedek vu Zagreba k sebe pelala, me najpredi upozorila: da prejdeme Mariju Bistricu i v Laza se počneme pljiezati, da si počela po gospocki govoriti...drugač ne bu dobre...neš ti mene sremotila...Pak bi usledil nejni kočijaški jezik. Gdaj se zde na te zmislim, kak je mogla od mene iskati da ja po gospocki govorim, a sama je naviek i jedine znala tie kočijaški govor.

O tem i takvem materinskem jeziku nemam zbilam kaj lepega za reči. Skerem bi rekla ni o matere. Mogla bi konstatierati da me nije rada imiela, nu, rada me je bila.

Viš, zanimliv je te podatek, bar mene. Vladek je iste tak imel svoju babicu Tereziju, štera ga je odgajala, čuvala od sieh zala i napasti. I iste tak jenu mater štera je još dalše prešla, vu Švicu. Po tem sme slični. Nu, imel je on i svojuga deda Pavla. Šteri je iste bil pun živlenjskih mudrosti. Tak ga je več od malih nuog navčil da su si ludie pod kuožu jednak kervavi. Da je bil male starejši, mi je priznal v poverejnu da ga je dedek Pavel navščil još jenu važnu stvar: poklem jebajna nema kajanja. Male proste zvuči, nu tak je kak je. Tuo je neumitni životni fakt.  Zdej sem pak i uplela vu naše putovajne i naše babice. Tega sem baš i nie štela, nek mi je same tak došle. Mi se vidi, da sem jim triebala vu vem času dati pruostora. Se kej jesme, kej sme bili i bume moreme i Vladek i ja nim zafaliti. Pak, fala jim. Jezušek, aj sem se respekmiezila.

Ideme dale. Gdaj sem Vladeka vlovila bile je te čist pri izlazu staruga grada na bregu, pri parkingu. Tak se fejst od mene distancieral da nej još šteruga ojera fasuval. Naj mu bu, i tak sem ga male preveč oplačkala. Pet minut sem se sejene fujnila, tek tulike da mu dam na znajne da mi je povredil nežne žejnske osečaje.  Je, nekakpak, i da bu tuo sejene tegdanegda platil.

Zde se triebale skoncentrierati na vožnu. Točnejše, na iskajne onuga izlaza na avtoput. Kaj mene posebne pri Vladeku nerviera, naviek me tira da z nim vozim. Da sem ja štiela voziti, bi položila vozački ispit, ne? Ovak mi naviek mozga masiera i nemre me pustiti da v miru buožem lučem okolnu lepotu. Mouram mu čitati i prevajati vraže napise i se jene fulja na sakem križajnu. Poklem pervuga uzaludnuga kruga vu krug, sem mu savetuvala da sejne privpita za saveta i puta gospoju Helgu, našu navigatorjicu. Me poslušal, stal je vu jenu stranputicu, pak navijal, zadaval pitana i molbe, a Helgica je ostala niema, same se vertela nekašna antena i na švapskem mu poručala: Momentan haben wir keine Verbindung.. . Misljim da se Helga još najnega funjila kaj ju je onak kervnički ušutkal pri dolasku. Niti da bi reč rekla. Vladek je zgubil sterplejne, potsetil me na moju mater po nem kočijaškem govoru, pak vužgal po gasu. Mene je pervi put serčece v gače opale. Sreču vu nesreči, na par metri dalše bil je gospon vu uniforme. Nigdar mi ne drajši bil ni jen miljek nek te talijanski, karabinier. Vladek je nega pital aj govori engleščinu ili nemščinu, a karabiner, školovani, je nega pital aj govori frančeski. Meni su se čube počele natezati vu smeha, ali sem jih berže bolše uozbilila, pak se vu sebe smejala kak bedača na nedelu. Onda su nastavili nih dva razgovora z persti i rukah. Kak se činile, gospon školovani karabinier je uluđene Vladeka uputil spram Perugie – deset kilometri, pak na lieve. Vladek se iste uluđene zafalil, vužgal makinu i brrrr...vu krivem smeru. Morti i ne bil krivi. Vladek je silu štel vu Rim. Jer iza pervuga zavoja se pojavil poznati napis: Foglio – Roma. Moja samekuontruola je zliehala, počela sem kipeti od smeha. Kak mošt da ga flašu prečverste štuplinem zapreš... Po ne znam šteri sem se pudek uverila: si puti vodiju vu Rim. Vladek takaj. Nie mi se vidle da mu se te dopada. Čist suprotne temu, negvuga kočijaškuga repertoara i moja bi se stara – posramela. Tuj sem prekipela skruoznaskruoz. Pak da nej vu smeha prasnula, sem se počela najnega drapati: Daj vužgi zde tu Helgu, i vuozi spram Peruđe, pizdatisenanousnateknula. Tuo je deluvale. Našel je skretajne točne tam gde mu je Školuvani i rekel da je. Daj sme zagledali napis Cesena – Padova, znali sme da dobre vozime. Gliboke vu sebe sem se sejene vnaprej veselela sledeče Vladekove stranputice. Nes napustila nadu niti da bu još šteri napis i skretajne za Rim osvanul. Čist onak, da nam rezbije monotoniju vožne. Nis se duge veselila. Te avtoput je tega dena bil pun avti. Talijani na ceste, bešte,bešte,bešte. Prikeljila sem obaplavaoka za cestu pred nami, a serce mi je zgrabila čelična šaka strave. Nes mogla veruvati, kak da slaloma vozime. Naposletku sem skužierala da je i Helga pregovorila, fort je ponavljala: Achtung, achtung. Pažna, pažna. Poklem jene vure ahtungov, skužierala sem da Helgica ne upozorava Vladeka na druge vozače, neg na negvu prenaglu vožnu. Vraži je Vladek vozil kak nor, de dozvolena berzina 100 on dere 140. de dozvolena, 120 on 160. Skužierala sem ja da je nega vlovil te talijanski virus: neš ti mene pretekel, bum ja tebe. Kak sem gedek čverste mogla, sem z desnu ruku stiskala deržača, dek mi ruka ne zadervenela, pak onda laket, pak sem naposletku i cela zadervenela. Tak je bile i bolše. Več nis nič osečala, ni straha, ni stravu, ni berzinu, same sem osečala da sem dervena. Z debeluga iskustva, znala sem da se nikak ne smem upustiti vu prigovarajne, jerbo to navek izazove kontraefekta. Zate sem tak dervena mudre čkomela do pervoga poseta sanitarnomu čvuoru. Uonda me je čul: ti prasecgerdi, očeš nas fundati. Očeš da nam deca siromačeki ostaneju. Kam ti se tak jake vu tu vukojebinu žuri? Če tak nastaviš ne bume tam nigdar dešli, nek buš vu peklu zaveršil, a mene se vu tega raja nikak same neče, čula sem da je jake dosadne. Kakvuga sem bedastuga odgovorja na se te prigovorje dobila? Štel je nadoknaditi razliku od vure cajta kaj je zgubil pri iskanju izlaza. Jahki ti razlog, rit si z nim obriši. Če mi zde i ovde ne obečaš da buš poliehko i pometne vuozil, ja dalše s tuobu nejdem, če trieba idem stopierati, vu suprotnem smeru, s čiem dalše od takvuga bedaka. S tešku muku je obečal da bu pametnejše vozil. Tak je i bile. Tegda negda, Helgica bi sejeno rekla: Achtung. Ja bi ga same prekorne na te pogledala, a on bi smajnil. Oko nas su sejeno norili.Več sme i rihtunga spram Bolonje prešli, i osvajali cestu spram Milana. Okoli nas su se se jače i gušče natekali avti i kamijoni. Nesi znal šteri su noreši, kamijonđije aj pak te vraži fijati. Brenči, zvera levedesne, nigdar ne znaš kaj bu onie pred nami izvel. Achtung, achtung. Mama mia, od straha sem počela po talijanski poviedati. Zvučale je tuo ovak: Ma vidi karo svi ti vinogradi i vocnaki uz autostrada.

Qe belo, skupe pare od bencina, pa dojdu u Svicera, pa postanu dobra roba, fina roba, bio grozce, bio sliva. Ma bio, bio ti nekad bio. E karo, mislis da ne znam da si opet prebrza vozna pocela. Ti stupido uno, sta mislis da vozis na trka u Monca? Ne budes daleko dosao, oce malo u pakao?

Moje su bedastuoce Vladeku popravile raspolozejne tak fejst da se i z Helgicu začel znuovič spominati. Duo zde se naviek same z nju svadil i kudil ju. Zde se začel šaliti. Gdaj godek bi ona zgovorila Achtung, Vladek bi zvaljal kakvuga biserja. Tak je šarmieral Helgicu, da je nastavila žlabrati svojuga ahtunga i gdaj sme spuknuli žnjoru i zaperli ju v škatulu. Ona je znutraj veselo i dalše, tek tulike da zname da je z nami, prigušenuga glasa piskala: achtung, achtung. Tuo je pri nas zezvale nuove hince i bedastuoče. Tak sme vu veselemu raspoložejnu konačne sprešli i granicu i vušli na siguren i poznati nam teritorij - Švicu. Pri Chiasu sme stali da si male nogice pretegneme i friške merzle vodice kupime. Kakva je tuo čistuoča, se kak po špagice zrihtane i posložene. Vu sanitarnem čvuoru, ne znaš šteri gumb za ke služi, zvučnika čuješ švapski šlager... Mam mi je mučnina pri želucu nastala. Na kase je Vladek stručne proučil tetovažu dvajstineke liet stare maloletnice. Kaj je zezvale pri mene negodovajne. Vujne sem si jenu vužgala i z puni pluča potegnula, da jih male prečistim. Vu tem tega je prihajala nekakva besna makina. Z ne je vun zišel švercer same takev, ne mreš ga fuljati. Kamuflieral se z dugi zalizani lasmi i černi očala. Vladek je strusil otrovnoga komentarja: Vidi ga kakev je, taj šverca sve žive, i žene i novce i drogu... ja sem ga ozbilno pogledala pak rekla z talijanskem naglaskem: a ne, samo decu. Vu tem sem času skužierala da gljih krej nas stojiju troje, po glasu sem mam znala - z Bosne. Zemlo otpri se, sem se pokrila z vuhima i bez reči pobegla vu avto. Baš sem muorala se tak osramotiti pred naših ludemi. Ta moja jezičina, tulike me pudek osramotila, a još ju nes ukrotila. Poklem te blamaže, sem se prepustila lepote kraja, a Vladek je pazil na cestu. Prestal je noriti, a kak se vidle i drugi vozači su čist normalne peljali. Mogla se se konačne – opustiti.

Najempudek tam negde poklem Ticina, sem čula kak Vladek mermori: ti mafijaš jeden, lopuža ruska, kaj se špinčiš s tiem jaguarjem, ideš prat peneze? Još tega nie do kraja zguovuoril, a jaguar vruuum, ravne z prednim krajem na nas. Vraži mafijaš, da Vladek ne začvrljil bremzu, bi nas pobral sam tak. Pak se ti prepusti laguodne vožne. Gljih sem zgubila nerve. Počela nad nem kričati, kaj si lubomoren na mutavce z jauguarjem, bolše da glediš kak voziš. Skrušene se pepelem posiplem, zbilam sem od straha počela kričati. Tuj sem skužierala da su mi nervi fejst prenapeti, pak sem zaperla oči i poiskala spasa vu meditacije. Pervih pet minut mi je mantra slabe pomagala, se vidle da sem kak puška napeta. Onda je došel mir, a mene je glava klimala sim tam. Tak sme prešli San Bernardino, a da nes ni primetila. Nes vidla ni navodne sunčece presvetle kaj se z obloki hincalo. O tem me Vladek izvestil poklem. Gdaj sem pak ja oči otprla, okoli nas bila je sama megla. Vlekla se okoli, po bregi kak lena splaha. Se je obmotala, zgutala, pak sem se splašila da sem konačne zaglibela, da sem vu tega čistilišča dospela. Mi se i sveti Peter počel priviđati, kak mi z kažiprstem nekak negodujuči preti. Nevesele. Sprešla me nekakšna zimlica i vsa sem se vu se uvlekla. Nes čak vole imela Vladeka haltati da si jenu vužgem. On je pak počel po gasu preveč stiskati. Se je jače i kašlal. Kak da mu je megla vu požerake zešla. Čisti stravič. Još i ta Helga: Achtung, achtung. Najrajši bi ju z tega satelita hitila vun.

Prešli sme Chura i faljele nam je još dvajst kilometri do duoma. Sramim se priznati, gdaj sem vidla se one oblake kaj su pritsnuli brege i hiže po njih, nes imela preveč veselja. Gda god je Vladek zakašlal, mene se serčeke stisle. Kosti su me zaboljele, potsetile me da sem živa, i da mi va klima nikak ne štima.

Šaanerski trokut nas je čakal. Nič se nie zmenil od pred deset dane. I dalše su okoli njega avti perdeli, po okolni birtija, makar je bile zima, ljudi su sedeli i premietali z šuplega vu prazne, z turkiše restoran pod nami i dalše je dišale na kebab i luk... se po starem. Se jene, gdaj se se zbroji i oduzme, bile mi je drage kaj sem pak tuj. Mam sem vteknula žnuoru od svojuga kompača vu zida, utipkala www.hrt.hr i poiskala Sleme. Joooj, kak mi je tuo falele. Dele, vu ne fuste guste, nis mogla vloviti tega draguga vala jer nie bile signala. Deset dane sem zbilam živela vu posvemašne komunikacijske izolacije. Z mobačem sem hodila po dvorišču kak stekla, sake jutre i iskala jenu, same jenu certicu da mi da znaka da se morem ščeri hjaviti. Lepe ti je vu te divle prirode, saka čast i zvezdam i kmice i ščuricem ke ščuraju kak v raju, doma je se jene lepše. Makar duom bil i vu te Kneževine, kaj ju ja odmilja Vukojebina zuovem.

Kak prava rojena Zagorka, sem nam za večerju skuhala i juhicu. Nie bila domača. Bila je orijentalna hot i spajsi v iste vreme, z dugi zviti riezanci kaj se niesu šteli zravnati ni da su se skuhali. Za bolšuga okusa sem zericu Vegete dodala, bez štere nikam i nigder na svetu nejdem – z vegietu se bolše kuha. Poserkali sme ju pobožne kak buokci pri svete Klare.

Poklem si je Vladek nadošel, pak se prištekal. Ne na moj izvor inteligencije, neg na interneta. Pak je tam neke duge iskal, ne znam aj je kaj našel, izem virusa. Ja sem poiskala na jutjubu pravuga domačega filma i tak sem zaspala. Pred očmi mi se vrtela – spirala. 

KRAJ

Ovaj je Rajkin tekst povezan sa slijedećim foto i video zapisima:

- Facebook foto album ASSISI

- Facebook foto album 8. SPIRALNI KANAL

- Video NA PUTU ZA ARTESTUDIO GINESTRELLE

- Video 8. SPIRALNI KANAL (Part I)

- Video 8. SPIRALNI KANAL (Part II)

- Video RAJKA U ASSISIJU

- Video RAJKA POLJAK IN TERZO PARADISO

- Video CANDLES IN THE 8th SPIRAL CHANNEL